Joh 5 | SlvZNZ | STEP | Ob nekem judovskem prazniku je Jezus odšel v Jeruzalem.

John 5

Bolnik ob zdravilnem vrelcu v Betesdi

1 Ob nekem judovskem prazniku je Jezus odšel v Jeruzalem. 2 Tam je blizu Ovčjih vrat vrelec, ki se po hebrejsko imenuje Betesda. Obdajalo ga je pet pokritih prostorov s stebri. 3 Mnogi bolniki, slepi, hromi in pohabljeni, so ležali tu in čakali, da bi voda vzvalovila. 4 Od časa do časa je namreč Božji angel pomešal vodo. Kdor je nato prvi stopil v vodo, je ozdravel, ne glede na to, kakšno bolezen je imel. 5 Med ljudmi, ki so tu ležali, je bil tudi človek, ki je bil že osemintrideset let bolan. 6 Ko ga je Jezus videl in slišal, da ga njegova bolezen muči že toliko let, ga je vprašal: “Ali hočeš ozdraveti?” 7 “Ah, Gospod,” je odvrnil bolnik, “nikogar nimam, ki bi mi pomagal stopiti v vodo, ko le-ta vzvalovi. Če sam še tako poskušam prvi priti v vodo, me vedno kdo prehiti.” 8 Potem mu je Jezus dejal: “Vstani, zvij preprogo, na kateri ležiš in pojdi domov!” 9 V tem trenutku je mož ozdravel. Vzel je svojo preprogo in srečen odšel svojo pot.

To pa se je zgodilo v soboto. 10 Nekateri Judje, ki so videli ozdravljenega, so mu očitali: “Danes je vendar sobota! Zato ne bi smel nositi preproge!” 11 “Človek, ki me je ozdravil, mi je jasno naročil, naj storim tako,” jim je odgovoril. 12 “Kdo ti je le dejal kaj takega?” so ga zdaj vprašali. 13 On pa jim tega ni znal povedati, kajti Jezus je neopazno izginil v množici ljudi.

14 Pozneje je Jezus srečal ozdravljenega v templju in mu rekel: “Zdaj si zdrav! Ne greši več, da te ne doleti še kaj hujšega, kot je bila ta bolezen!” 15 Ta mož je pozneje odšel k Judom in jim dejal: “Jezus me je ozdravil!” 16 Poslej so Judje preganjali Jezusa, ker je celo ob sobotah zdravil bolnike. 17 Jezus pa jim je dejal: “Vedno, vsak dan, dela moj Oče to, kar je dobro, jaz pa samo posnemam njegov zgled.” ^{▼▼V izvirniku: Moj Oče dela do zdaj in, tudi jaz delam.} 18 Ko so to slišali, so se Judje še trdneje odločili, da ga umorijo. Jezus namreč ni samo kršil njihovih predpisov o soboti, temveč je tudi Boga imenoval svojega Očeta in je tako sebe izenačil z Bogom.

Bog je dal Jezusu avtoriteto

19 Na tako obtožbo Judov je Jezus odgovoril: “Gotovo je to, da Sin sam od sebe ne more ničesar storiti. V vsem se zgleduje po svojem Očetu. ^{▼▼V izvirniku: Resnično, resnično vam pravim: Sin ne more sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela Oče; karkoli namreč dela on, to tudi dela Sin prav tako.} 20 Ker namreč Oče ljubi Sina, mu pokaže vse, kar stori. Dopustil pa bo, da bo delal še večje čudeže, tako da se boste vsi čudili. 21 Prav tako kot Oče obuja mrtve in jim daje življenje ima tudi Sin moč, da da novo življenje. 22 Ljudi ne sodi Oče. To službo je dal v roke Sinu, 23 da bi vsi častili Sina, tako kot častijo Očeta. Kdor pa noče priznati Božjega Sina kot Gospoda, ne priznava tudi Očeta, ki je poslal Sina kot Gospoda. ^{▼▼V izvirniku: Kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal.} 24 Pazite dobro, kaj vam pravim: Kdor posluša mojo besedo in veruje tistemu, ki me je poslal, bo večno živel. Božja smrtna obsodba zanj ne velja, kajti že je prekoračil mejo med smrtjo in življenjem. 25 Pravim vam: Prišel bo čas in pravzaprav je že nastopil, ko bodo mrtvi zaslišali glas Božjega Sina. Kdor bo slišal ta klic, bo živel. 26 Kajti v Bogu je življenje in po Božji volji ima tudi Sin to življenje v sebi. ^{▼▼V izvirniku: Zakaj kakor ima Oče življenje v sebi, tako je dal Sinu, da ima življenje v sebi.} 27 Dal mu je moč, da sodi vsemu človeštvu, ker je Sin človekov. 28 Ne čudite se temu! Prišel bo dan, ko bodo mrtvi v grobovih slišali glas Sina človekovega. 29 Tedaj bodo ljudje vstali od mrtvih: Tisti, ki so delali dobro, da dobijo večno življenje, tisti pa, ki so delali hudo, da prejmejo sodbo. ^{▼▼V izvirniku: in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe.}

30 Ničesar ne morem storiti po svoji volji, ampak odločam tako, kot mi reče Oče. Zato so moje odločitve pravične, ker niso po moji volji, ampak po volji Očeta, ki me je poslal.”

Božji Sin ima verodostojne priče

31 “Če sam kaj pričam za sebe, ni treba tega vzeti za resnico. ^{▼▼V izvirniku: Če sam za sebe pričam, pričevanje moje ni resnično.} 32 Tako pa imam pričo, mojega Očeta. Kar on govori o meni, je resnično. 33 Odšli ste k Janezu Krstniku, da bi slišali resnico o meni in povedal vam je. ^{▼▼V izvirniku: Odšli ste k Janezu in on je pričal za resnico.} 34 Sicer pa ni potrebno, da bi človek pričal zame. Zaradi vas omenjam Janeza, da bi verovali vame in bili rešeni. 35 Janez je bil luč, ki je gorela in svetila in ugajalo vam je, da vas ta luč nekaj časa obseva. 36 Imam pa še večje priče, kot je Janez: to so dejanja, ki jih opravljam po naročilu svojega Očeta. Ona so dokaz, da me je poslal Oče. 37 Sam Bog, ki me je poslal, je moja priča, čeprav se vam ni osebno prikazal, niti vam ni direktno spregovoril. 38 Vi pa ga ne poslušate, ker nočete verjeti vame; nočete verjeti v tega, ki je poslan k vam z Božjim sporočilom. 39 Preučujete Sveto pismo, ker mislite, da vam ono daje večno življenje. Toda ono vas usmerja k meni. 40 Vendar k meni nočete priti, da bi vam mogel dati večno življenje.

41 Vaš pristanek ali odklonitev mi ne pomenijo nič, 42 ker vas dobro poznam in vem, da nimate Božje ljubezni. 43 Moj Oče me je poslal k vam in njega zastopam, vi pa me zavračate. Z razširjenimi rokami pa sprejemate vse, ki zastopajo samo sebe in jih ni poslal Oče. 44 Ni čudno, da ne morete verjeti. Saj gledate le na to, da bi nekaj veljali drug pred drugim. Ne mislite pa, če kaj veljate pred Bogom. ^{▼▼V izvirniku: Kako morete verovati, ko sprejemate slavo drug od drugega, slave pa, ki je od edinega Boga, ne iščete?} 45 Ni potrebno, da vas obtožim pred Bogom: Mojzes bo vaš tožnik, prav on, ki je vse vaše upanje. 46 V resnici pa Mojzesu sploh ne verjamete, kajti sicer bi verjeli tudi meni. Saj je končno Mojzes pisal tudi o meni. 47 Če pa tudi tega ne verjamete, kar je on pisal, kako bi mogli verovati temu, kar vam pravim jaz?”